• Arzenškova hiša
• Park
• Občina Trbovlje
• Sallaumines
• Mati z otrokom pred otroško bolnico
• Zasavski muzej Trbovlje
• Spomenik ob 50-letnici spopada z Orjuno
• Rudarski spomeniki pred Delavskim domom
• Delavski dom Trbovlje
• Spomenik revolucije
• Rudarske kolonije

Najstarejša hiša v Trbovljah se v urbarju leta 1582 omenja kot »grofovska lovska hiša«. Danes je pri vseh Trboveljčanih znana pod imenom »lovski dvorec«, na katerem kraljuje datum 1695. V njej je bil poseben gospoščinski urad, ki je bil v drugi polovici 18. stoletja opuščen. Grof Maks Jožef Wildenstein je hišo prodal državni pristojbinski upravi, ki je v njej namestila svoj urad. Leta 1815 je poslopje kupila Državna tobačna uprava, ki ga je uporabljala kot poslovalnico. Leta 1829 je finančni inšpektor odredil, naj se poslopje proda na javni dražbi. Kupila sta ga Jakob in Marija Peklar, ki sta v njem imela gostilno in mesnico, prvo v starih Trbovljah. Po letu 1926 je bila lastnica Ljudimila Arzenšek. Leta 1983 so hišo pričeli obnavljati, vendar je par let kasneje požar uničil streho. Danes je obnovljena v starem stilu, vendar z modernim prizidkom in je last občine Trbovlje. V njej je znano gostišče Štorman.

Audio: Arzenškova hiša

Koordinate:
Geografska širina: 46,16005° S
Geografska dolžina: 15,05331° V

Na področju današnjega osrednjega trboveljskega parka je bilo včasih trboveljsko pokopališče, ki so ga zaradi pomanjkanja prostora leta 1975 prestavili na drugo lokacijo v zgornjih Trbovljah. Od starega pokopališča so obdržali le drevesa – tise, topole in smreke. Na desni strani parka teče potok Trboveljščica, po parku pa so speljane asfaltirane potke, ki ustvarjajo travnate otočke. Po njem so tudi razporejene klopi. V njegovem osrednjem delu, kjer se poti križajo. Stoji sončna ura, narejena iz marmorja. V njeni bližini so igrala za otroke, tako da se v toplih in sončnih dneh po parku podijo otroci. Na koncu parka je amfiteater, pod katerim je velika šahovnica, ki je prav tako kot sončna ura narejena iz marmorja. Tu se poleti odvijajo razne kulturne prireditve. V parku sprehajanje psov ni dovoljeno, kar jasno označujejo table ob vhodih vanj.

Audio: Park

Koordinate:
Geografska širina: 46,15826° S
Geografska dolžina: 15,05407° V

Uradovanje je v petdesetih letih 19. stoletja potekalo zelo preprosto. Prva župana sta imela pisarni kar doma, kjer so potekale tudi seje. Kasneje so imeli občinsko pisarno v hiši na Piškovcu, kjer je bil tudi občinski zapor, še kasneje pa na stari šoli. Leta 1939 je bil zgrajen nov občinski dom v Trbovljah. Glavni portal pa sta bogatili plastiki dveh rudarjev, ki ju je ustvaril takrat že uveljavljeni slovenski kipar, Zdenko Kalin.
Arhitekturni elementi so bili obema kipoma le podlaga, ki ju prostorsko ni v ničemer omejevala. Skulpturi sta se lepo ujeli z arhitekturo različnih kombiniranih predhodnih slogov in ji dali potrebni reprezentančni poudarek. Rudar na levi strani je ponosno vzravnan in s krampom ter s svetilko v roki odhaja v jamo. Rudar na desni strani prihaja iz rova, opremljen z nepogrešljivimi rudarskimi atributi v eni roki, z drugo pa si zastira oči pred bleščečo dnevno svetlobo. Obe figuri iz umetnega kamna sta nadnaravne velikosti, statično trdni in harmonično, z vseh strani pravilno zmodelirani. Skulpturi sta se lepo ujeli z arhitekturo stavbe, vendar je vtis njune mogočne podobe pokvaril nekaj desetletij kasneje prizidani masivni, ravni nadstrešek nad vhodom, ki pri frontalnem pogledu omejuje prostor, ki sta ga prej obvladovala kipa. Občina je kipa z odlokom leta 1996 razglasila za kulturni spomenik.

Audio: Občina Trbovlje

Koordinate:
Geografska širina: 46,15600° S
Geografska dolžina: 15,05405° V

Ulica Sallaumines je soseska, v kateri prebiva med 1500 in 2000 prebivalcev v različno velikih stanovanjih. Sestavljajo jo trije bloki, med katerimi je asfaltirano dvorišče z dvema manjšima travnikoma. Na drugi strani blokov pa so parkirišča. Ta del je bil zgrajen leta 1984.

K tej soseski spadata tudi najstarejši hiši na Sallauminesu: prva je locirana nasproti t.i. starega parka pred občino in okrogla hiša, ki stoji na drugem koncu soseske. Obe sta nastali v 60. letih 20. stoletja.

Včasih je bil na desni strani današnjega Sallauminesa Briclov hrib, kjer so se pozimi otroci sankali in smučali, na ravnini ob njegovem vznožju pa je bil vsako leto postavljen cirkus. Na levi strani je bilo pomožno nogometno igrišče in nekaj igrišč za tenis. Med tema deloma je bila cesta.

Ko je bila soseska zgrajena, so jo poimenovali Ulica Sallaumines po francoskem mestu, s katerim je občina Trbovlje pobratena.

Audio: Sallaumines

Koordinate:
Geografska širina: 46,15500° S
Geografska dolžina: 15,05300° V

Tudi ta spomenik je oblikoval Zdenko Kalin. Delo je dokončal, vendar je plastika med drugo svetovno vojno ostala v Ljubljani, v Trbovlje pa so jo pripeljali šele leta 1949. Spomenik so večkrat prestavljali, dokler ni dobil sedanje lokacije pred otroško bolnico. Mati z otrokom je Kalinovo zgodnje delo, ki izžareva smisel za čisto linijo in polno plastično formo. Kipar je mojstrsko uresničil vsebinsko in oblikovno ravnovesje dvojice – matere in otroka. Mati je preprosto oblečena, lase pa ji pokriva na zatilju zavezana ruta. Kljub skromni opravi deluje elegantno in sproščeno, brez kakšne krčevite napetosti, čeprav na desnem ramenu nosi živahnega otroka. Materine obrazne poteze izražajo njeno plemenitost, otrokove pa nagajivost. Vsebinsko je kipar dvojico upodobil v trenutku njune sproščene komunikacije in hkratne intimne duhovne povezanosti, kot simbol zdravja in virtualnosti.

Audio: Mati z otrokom

Koordinate:
Geografska širina: 46,15268° S
Geografska dolžina: 15,04664° V

Kot medobčinski muzej za novejšo zgodovino je začel delovati šele po letu 1990, medtem ko je muzej praznoval že 50. obletnico delovanja. Čeprav je stavba majhna, se urejanje objektov in prostorov pospešeno realizira na vseh področjih dela in širi krog obiskovalcev ter porabnikov gradiva. Osnova je stalna razstava Srečno črne doline v matičnem muzeju, kjer je zajetih deset glavnih tem, ki pomenijo rdečo nit razvoja vseh treh zasavskih krajev v zadnjih dvesto letih. Zatem sledi sklop stalnih postavitev po posameznih temah.

V muzeju sta stalni likovni zbirki akad. kiparja Stojana Batiča in akad. slikarja Leopolda Hočevarja, ki sta ustvarila obsežen opus na temo rudarjenja in industrijske krajine. Postavitvi sta na ogled po šest mesecev letno. Dopolnjuje ju občasno postavljena zbirka Zasavskih likovnikov.

Pod muzej spadata tudi dve avtentični rudarski stanovanji v še povsem živeči rudarski koloniji na Njivi.

Audio: Zasavski muezj

Koordinate:
Geografska širina: 46,15047° S
Geografska dolžina: 15,04350° V

1. junija 1924 so bile Trbovlje prizorišče oboroženega konflikta med dvema bojevitima organizacijama – Orjuno in komunisti. Spopad je terjal po tri življenja na vsaki strani ter dve naključni žrtvi med opazovalci dogajanja, orjunaši pa so napad maščevali s požigom Rudarskega doma. Vodilni slovenski komunisti so petdeseto obletnico prvojunijskih dogodkov sklenili obeležiti nadvse slovesno. Tudi s postavitvijo trajnega spominskega obeležja. Batičev spomenik so postavili tik ob Ulici 1. junija, na ploščadi med Delavskim domom in muzejem. Nizek, menzi podoben podstavek nosi arhitektonsko zasnovano bronasto kompozicijo, sestavljeno iz štirih, med seboj povezanih kiparskih blokov. Celota zarisuje v tlorisu obliko meandra. Zgornji del kompozicije tvori množica moških in ženskih figur, anatomsko oblikovanih le do pasu, njihovi spodnji deli pa so vklenjeni v blok. Kompozicija je najbolj ekspresivno razgibana v sprednjem desnem bloku, kjer se odvija boj dveh skupin, označenih z atributi.

Audio: Spomenik ob 50-letnici spopada z Orjuno

Koordinate:
Geografska širina: 46,15048° S
Geografska dolžina: 15,04350° V

V Trbovljah poleg drugih spomenikov najdemo tudi manjšo skupino spomenikov, ki se ikonografsko vežejo na rudarjenje. Obeležja rudarjem so bila postavljena v vseh treh občinah: tista, ki jih je izdelal Batič, so figuralna, Kopitar pa je zasnoval arhitektonski spomenik. V Trbovljah stojita dve samostojni figuri ob vznožju in zaključku stopnišča pred Delavskim domom. Junaka podzemlja, ki ju prepoznamo po atributih (čelada, svetilka, kompresor), stojita trdno vzravnana na plitvem podnožju. Preizkušena sta v nenehnem boju z naravo, imata grobo modeliran in mogočni telesni volumen, ki je na površini prepreden z reliefnimi grafičnimi motivi. Intimneje doživljena je figuralna skupina manjših dimenzij , ki stoji na betonski ploščadi pred Zasavskim muzejem, v neposredni bližini obeh rudarjev. Avtor je upodobil družino z majhnim otrokom, ki se iz materinega naročja poslavlja od očeta – rudarja, in plastiko poimenoval Očka, vrni se!

Audio: Rudarski spomeniki pred Delavskim domom

Koordinate:
Geografska širina: 46,15000° S
Geografska dolžina: 15,04410° V

Leta 1903 so delavci pod vodstvom Jožefa Rinalda ustanovili svoj konzum, ki je bil nameščen v Šuntajsovi hiši v spodnjem delu Petelinove vasi. Kmalu so ga morali zapreti, ker Rinaldo ni mogel plačati dveh vagonov moke. Zanj se je zavzel Ignac Sitter, med somišljeniki je zbral potreben denar, ga položil na sodišču in s tem dosegel, da so konzum lahko spet odprli. Po tem dogodku so delavci sklenili, da si zgradijo svoj Delavski dom. Prva denarna podlaga zanj je bila vsota 5000 kron, ki jo je imel konzum v hranilnici. Od Petra Groblerja so leta 1909 kupili stavbno parcelo, ki je nekoč pripadala Pavšarjevi kmetiji. V zemljiški knjigi so parcelo vpisali na imena: Ignacij Sitter, Franc Gradišek, Andrej Bravec in Janez Jeretin. Na naslov Stavbne in gostilničarske zadruge Delavski dom je bila posest prepisana leta 1914. Poslopje je bilo zgrajeno leta 1910. V domu so bili trgovina, gostilna in društveni prostori. Čez 10 let pa so mu prizidali še dvorano za prireditve.

Leta 1954 so staro stavbo podrli, ker so pod njo gradili nov Delavski dom, katerega otvoritev je bila 29. 11. 1956. Temu sta se poleg starega Delavskega doma morali umakniti tudi Povšetova gostilna in Zdolškova hiša.

Ker je stavba nastala že v predtelevizijskih časih, je v njej veliko prostora, na odru, v zaodrju, v obeh velikih dvoranah, v predavalnici in kadilnici, v kleti, v kletnih in pomožnih prostorih, v preddverjih pa še pred stavbo samo in za njo. V zgornje preddverje gre z lahkoto petsto zabave željnih. Sodoben kino premore 356 sedežev. Glavna gledališka dvorana pa 434 sedežev.

Pročelje stavbe, ki je od vhoda proti levi najprej vzbočeno, potem pa se večkrat stopničasto zalomi, krasi mogočen mozaik Marija Preglja, ki je bil zaradi arhitekture stavbe tudi razdeljen na štiri dele. Stensko okrasje, sestavljeno iz barvnih kamenčkov, prikazuje umetnikovo razmišljanje o vojni in miru. Za mozaik je avtor leta 1958 prejel Prešernovo nagrado. Občina pa ga je z odlokom leta 1996 razglasila za kulturni spomenik.

Audio: Delavski dom Trbovlje

Koordinate:
Geografska širina: 46,15000° S
Geografska dolžina: 15,04410° V

Na Vodah, pred staro rudniško restavracijo, kjer se stekajo ceste iz vseh mestnih naselij, so 29. novembra 1952 odkrili mogočen spomenik, ki je plod sodelovanja že izkušenega arhitekta Borisa Kobeta in mladega diplomanta ljubljanske likovne akademije, kiparja Stojana Batiča. Spomeniško celoto dopolnjuje žara, skorajda obvezni dodatek spomenikom tega časa. Postavljena je na ploščad sredi spiralnega loka in okrašena z reliefnimi prizori iz življenja rudarjev. Pripovedno snov je kipar črpal iz revolucionarnega zgodovinskega časa in jo simbolično zgostil v treh personifikacijah. Figura na sredini predstavlja spopad z Orjuno, žena z otrokom v naročju predstavlja rudarske stavke in socialni boj, borec s puško pa vojni čas. Vsi trije akterji so upodobljeni v akciji in povezani z odločnim korakanjem naprej. Telesa so ovita v težka, vihrajoča oblačila. Obrazna fizionomija vseh treh protagonistov je poenotena do te mere, da jih doživljamo kot en portret v treh osebah.

Audio: Spomenik revolucije

Koordinate:
Geografska širina: 46,14728° S
Geografska dolžina: 15,04203° V

Kolonije so najemniška stanovanja, ki so jih gradili podjetniki za svoje delavce v bližini tovarn in rudnikov. Zaslužek na eni in zagotovljeno stanovanje na drugi strani sta neustavljivo privabljala trume ljudi, ki razen pridnih rok niso imeli ničesar. V Zasavju so s sistematično gradnjo kolonij pričeli v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je Trboveljska premogokopna družba (TPD) prevzela vse zasavske rudnike. Do leta 1870 so bila za delavske družine običajna enoprostorska stanovanja s sobo in kuhinjo v enem prostoru, ki si ga je včasih delilo več družin. Po letu 1870 so se uveljavile kolonije s skupnimi kuhinjami: dve do štiri družine so si delile le kuhinjo, sobo pa je imela vsaka družina svojo. Po letu 1890 so obsegala kolonijska stanovanja že sobo in kuhinjo za vsako družino. Rudniška stanovanja so se podeljevala po posebnih kriterijih. Prvi pogoj je bil pet let službe pri rudniku in družina, če je kandidat prosil za stanovanje s kuhinjo. Če je imetnik stanovanjske pravice službo izgubil ali pa je umrl, se je morala družina v 30 dneh preseliti. Nad rudniškim naseljem je bdel tehnični uradnik TPD, ki je skrbel za red.

Takšne kolonije so v Trbovljah: Njiva, Petelinova vas, Kurja vas, Barbara, Pauer kolonija, Fana, Terezija, Žabja vas...

Audio: Rudarske kolonije

Koordinate:
Geografska širina: 46,15045° S
Geografska dolžina: 15,04485° V