Z geološkega gledišča se osrednja trboveljska dolina vleče v smeri vzhod-zahod od Moravč pa vse do Laškega. Obdajajoče višje vzpetine, ki so bile v preteklosti narinjene in močno erodirane, so starejše. V času alpidske orogeneze, na prehodu iz mezozoika v terciar, ko se je površje večinoma dvigalo, so nastale globoke razpoke, v katerih so na dan pogledale tudi starejše paleozoiske kamnine. V pliocenu in kvartarju jih intenzivno preoblikujejo procesi erozije, denudacije in zakrasevanja. Ker je bilo območje zalito s Panonskim morjem, se je na dnu nabiralo gradivo, ki je sčasoma postalo premog.

Janez Vajkard Valvazor je bil prvi, ki je poročal o premogu. Leta 1689 je poročal, da so kmetje v vasi Strahovlje našli črno zemljo, ki so jo lekarnarji zdrobljeno prodajali kot »zmajevo kri«. Služila naj bi zdravljenju živine.

Raznovrstnost tal omogoča pestro izrabo. Na višjih lega je plast prsti tanjša, zato se ljudje ukvarjajo predvsem z živinorejo in gozdarstvom, v nižjih legah, hkrati tudi bolj ravnih, pa tudi s poljedelstvom. Pestra geološka zgradba tal ter intenzivnost reliefa povzročata plazove.

Regija je bila poseljena v prazgodovini, kar pričajo izkopavanja v Bukovi gori.

Kasneje so se prebivalci, ki so poselili dokaj gozdnato pokrajino (gozd in živalstvo so izkoriščali tudi celjski grofje – lovski dvorec), ukvarjali s kmetijstvom. Njivske površine so se razprostirale vzdolž Trboveljščice, na obrobju so bili gozdnati sestoji, sadovnjaki ter celo vinske gorice na severnem obrobju doline. Železnica, ki je regijo omejila na jugu, je podrla kar nekaj kmetij, z rudnikom pa omogočila zaslužek tamkajšnjim prebivalcem. Tako že v začetku 19. stoletja zasledimo procese ozelenjevanja in ogozdovanja v regiji.

Zaradi množičnega izkoriščanja lesnega bogastva je obstajal strah pred pretirano sečnjo, zato so začeli celo z odredbami spodbujati uporabo t.i. kamenega premoga, kot so ga imenovali zaradi lažjega ločevanja od oglja in žganega lesa. Postopoma so ga začeli uporabljati za kuhanje, ogrevanje stanovanj, v delavnicah ter celo v pečeh v industriji.

V trboveljski dolini sta si dva popotna rudarja Thonhauser in Holubar ogledala kameni premog in kasneje v gostilni naletela na Maurerja (na Dunaju) ter mu pripovedovala o svojem odkritju. V Maurerju se je vzbudila želja po dobičku in konec zime 1802 se je napotil v Trbovlje, si ogledal teren, podpisal pogodbe in se vpisal kot poslovodja oziroma upravnik. Po najem je prosil rudarski urad za podelitev osmih jamskih mer. Maurer in družabniki so naleteli na številne probleme. Premoga, apna niti opeke niso mogli vnovčiti. Večina, razen Maurerja, je odnehala. Z odprtjem steklarne se stanje še ni izboljšalo, pač pa z izgradnjo vozne poti v Savinjsko dolino. Prvi steklarji so prihajali z Badenskega in Elzaškega, takrat se je narečje za potrebe službe začelo mešati. Maurerji so verjeli v boljše čase: povečevali so svojo posest, hkrati pa so že obstajali načrti za izgradnjo južne železnice. V tem obdobju so odprli tudi državni rudnik, ki je bil obsežnejši od Maurerjevega.

16. septembra 1949 je vozil prvi vlak iz Celja proti Ljubljani. Železnica je postala pomemben odjemalec premoga, kljub temu da je sprva uporabljala le les. Leta 1951, ko je postala državna, so začeli z uporabo premoga. Potrebe po premogu so bile vedno večje, promet je naraščal in okoliščine so sprva močno koristile Maurerjem.

Sorazmerno nizka storilnost, stalni požari v jamah so državno oblast prisilili rudnik prodati. Prodali so ga na javni dražbi, kupila pa ga je skupina Ljubljančanov.

30. 12. leta 1872 je ena izmed največjih prelomnic v trboveljskem rudniku. Ustanovljena je bila namreč Trboveljska premogokopna družba (TDP). Najprej je leta 1873 z odkupom Maurerjevega in Vodenskega premogovnika zagospodarila v Trbovljah. Toda to še ni bilo dovolj. Leta 1880 se je razširila še na sosednji občini Zagorje in Hrastnik. Vodstvo te premogokopne družbe je bilo sicer na Dunaju, vendar je bilo vodenje rudnika prepuščeno strokovnjakom, ki so rudnike vodili že prej. V tistih časih je bila Trboveljska premogokopna družba eden izmed največjih kapitalističnih monopolov in tudi največja industrijska družba, ki je delovala na ozemlju takratne Slovenije.

Združenje moči več rudnikov se je obrestovalo. Močna in strokovno podkovana družba je imela dovolj sredstev za modernizacijo rudnika. Izpopolnili so tehnično opremo rudnikov, v jame uvedli ventilacijo in druge tehnične izboljšave. Tako se je proizvodnja iz dneva v dan povečevala in hkrati zniževala ceno premoga.

Ni naraščalo le število rudnikov. Tudi možje, ki so se zaposlovali v rudnikih, so si želeli znanja. Bili so naveličani, da jim ukazuje tujec, ki pa je bil do 19. stoletja edini vir strokovnega znanja.

Konec 19. stoletja pa so se v trboveljskem rudniku že zaposlovali prvi izšolani slovenski strokovnjaki s področja premogokopništva.

Razvijajoči se rudniki pa so rabili vse več delovne sile, zato so se v rove pod zasavskim hribovjem poleg domačinov odpravljali tudi delavci iz drugih krajev Slovenije (bivše Jugoslavije) in tujine. Zasavje se je iz izrazito kmečkega področja začelo razvijati v industrijsko področje.

Poleg rudnika pa so se v obdobju med in po prvi svetovni vojni v zasavskih dolinah in njihovi okolici začele razvijati tudi steklarne, svinčarna, koksarna, opekarna, cinkarna, elektrarna, keramična, kemična in strojna industrija ter druge sekundarne panoge.

Po končani prvi svetovni vojni in z nastankom stare Jugoslavije leta 1918 se je sedež Trboveljske premogokopne družbe z Dunaja preselil v Ljubljano. Za delovanje rudnikov to ni pomenilo znatnih sprememb, saj so lastniki ostali isti. Delodajalec je bil do svojih delavcev še vedno neizprosen. Kljub temu da so opravljali težaško delo, so jih zelo slabo plačevali. Velika gospodarska kriza pa je zajela tudi premogovništvo. V tistem času je bilo odpuščenih ogromno delavcev, kar je povzročilo množično izseljevanje v zahodno Evropo in Ameriko.

Delavcem pa ni bilo vseeno. Ni sem jim zdelo pravično, da so za svoje težaško delo tako zelo slabo plačani. Takrat se je v črnih revirjih izoblikovalo močno delavsko gibanje, ki si je prizadevalo za izboljšanje položaja izkoriščanih delavcev in njihovih družin.

Za svoje pravice so se delavci največkrat borili proti samemu vodstvu, proti kateremu so bili nemočni. Večkrat so se zatekali tudi k stavkam. Ena največjih in najnasilnejših stavk je izbruhnila leta 1889. Z njo so si delavci izborili zvišanje plač in uvedbo osemurnega delavnika.

Med drugo svetovno vojno je tudi trboveljsko rudarjenje doživljalo hude čase. Nemški okupator je potreboval velike količine premoga. Tako so pomagali pri osvajanju naše dežele. Okupatorjev interes je bila čim večja proizvodnja. Na žalost pa ga ni zanimalo, kaj lahko s takšnim ravnanjem povzroči premogovniku in na sploh zasavskim dolinam.

Kljub padcem in vzponom med drugo svetovno vojno je Trboveljska premogokopna družba delovala do konca druge svetovne vojne. Po osvoboditvi pa so zasavski premogovniki, med njimi tudi trboveljski, prešli pod upravljanje države. Postali so del višjih narodno-gospodarskih interesov. Leta 1946 je vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije rudnike nacionalizirala. Po tem dogodku so se za rudnik začeli časi razcveta. Leta 1950 sta bila izvoljena prvi delavski svet in upravni odbor. Leta 1968 pa so se vsi trije zasavski premogovniki zopet združili. Nastala je tako imenovana organizacija Zasavski premogovniki Trbovlje. Leta 1979 pa so se premogovnikom priključile še Termoelektrarna Trbovlje, Rudarsko gradbeno dejavnost Trbovlje in Industrijsko montažne delavnice.

Organizacija pa ni skrbela le za pridobivanje, prodajo in separiranje premoga, ampak tudi za izobraževanje rudarskih kadrov, kovinarjev in elektrikarjev.

Leta 1985 se Zasavski premogovniki Trbovlje preimenujejo v Rudnike rjavega premoga Slovenije (RRPS). Do konca istega leta so v to organizacijo spadali: Rudnik rjavega premoga Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Laško, Senovo, Kanižarica, Separacija Trbovlje in Rudarski šolski center Trbovlje.

Leta 1995 so Rudniki rjavega premoga Slovenije prenehali delovati. Nastala so štiri nova podjetja: Rudnik Trbovlje - Hrastnik in tri družbe v zapiranju: Rudnik Kanižarica, Senovo in Zagorje.

Od leta 1996 pa se premogovnik v Trbovljah uradno imenuje Rudnik Trbovlje – Hrastnik. Edina ustanoviteljica in lastnica tega podjetja je Republika Slovenija.

Če pomislimo, koliko časa so si naši predniki rod za rodom kopali denar pod zemljo, lahko rečemo, da je vloga rudnika za Trbovlje odločilnega pomena. Ne samo, da so poskrbeli za ostalo industrijo, katere brez rudnika zagotovo ne bi bilo, temveč so poskrbeli tudi za gradnjo stanovanj, kulturne, zdravstvene in izobraževalne objekte.

Rudarjenje je že v 19. stoletju, intenzivneje pa v povojnem obdobju, spremljal razvoj industrije.

Širjenje industrije se je začelo z glažuto in kasneje z različnimi spremljevalnimi dejavnostmi, ki so pogojevale razvoj rudarjenja. Po drugi svetovni vojni, sledeč smernicam takratnega vzhodnega bloka in uvajanju petletk, so v regiji pospešeno začeli uvajati težko in strojno industrijo, nekoliko kasneje tudi lahko, ki je zaposlovala tudi žensko delovno silo. Problem, na katerega so naletela industrijska podjetja s spremembo iz socialističnega v tržno gospodarstvo, je bil rentabilnost v poslovanju. Hkrati pa se je odcepitev od Jugoslavije zaznamovala kot izguba trga, vojna na jugu kot prenehanje poslovanja s Slovenijo. Rezultat je bil sprva životarjenje, nato pa množično zapiranje obratov. V sedemdesetih je bilo v občini 75% ljudi zaposlenih v industriji. Delež se je močno zmanjšal, povečala se je zaposlitev v terciarju, hkrati pa je tudi veliko brezposelne delovne sile. Danes številne hale samevajo in nudijo dokaj klavrno podobo trboveljske doline.